V

         Tudi tam vcasih na gladkih tlakovanih tleh,
Dark, broad stripes stand out in the slanting sun.
         Poberes kamen, ga tezkas v dlaneh,
You murmur absently: There was a tiger here.

Vendar pa njega samega se nisi srecal.
         Whomever the tiger looks at soon dies.
Zmeraj stopa pred tabo, skoz temna vrata poletja,
         through the white fog chambers neath December’s skies.

                  ('None are green . . .')

         But him himself you haven’t met yet.
Kogar pogleda tiger, kmalu umre.
         Always he pads before you through summer’s dark door,
Skoz bele dvorane decembrske megle.

                  ('None of them are strange . . .')

[Thanks to Tom Lozar for the translation and suggestion to alternate lines. Ed.]

Tu Je Bil Tiger
Gregor Strnisˇa (1930-1987)

I

Svetel pomladni dezˇ je padal ves dan.
Od vej kaplja, pesek po potkah je sˇe vlazˇen.
Zjasnilo se je. Poèasi gresˇ skoz park,
v njem strasˇi veèerno sonce kot prikazen.
V obsijanem vrhu temnega drevesa
prepeva kos. Veèer je zelo tih.
Sonèna svetloba postane vinsko rdeèa.
Na jasi se leskeèe bronast kip.
Tokrat zagledasˇ pred sabo v mokrih tleh
sˇiroke, ostre in globoke odtise.
Park je zelo velik, poln sonènih lis in senc.
Zdrznesˇ se, gresˇ naprej in vesˇ: Tu je sˇel tiger.

II

Sˇe zmeraj se spominjasˇ tistega dneva,
ko si prviè videl tigrovo sled.
Takoj ko si se zbudil, si jo zagledal.
Jutro je bilo podobno veèeru, polno senc.
Od takrat je zdaj zˇe zelo dolgo
Vso noè pred tistim jutrom si lezˇal buden v temi,
potem si padel v bloden sen, ko da strmisˇ skozi okno,
za njim pa kar naprej tiho snezˇi.
Zˇivisˇ, ko da se ni veliko spremenilo.
Kmalu po tistem jutru je prisˇla jesen,
potem smo imeli dolgo, vlazˇno zimo,
po temnem mestu je lezˇal moker sneg.

III

Sedisˇ z lahtmi na mizi, gledasˇ skoz okno,
pozno popoldne je, kmalu bo mrak.
Nobenega glasu ni zdaj veè slisˇati v sobo.
Pomislisˇ, da zunaj ugasˇa zimski dan.
Vidisˇ samo kos neba in streho, rdeèo:
najbrzˇ je sneg v opoldanskem soncu zdrsnil z nje.
V zadnji svetlobi meèe dimnik sˇibko senco.
Veèer bo svinèenoplav, pomislisˇ, in malo meglen.
Stopisˇ do okna. Po cesti gre zˇenska v beli obleki,
na drugi strani se v pesku nag otrok igra,
poletni dan ugasˇa v temnih drevesih.
Kot velik blesˇèeè oblak ugasˇa poletni dan.

IV

Mogoèe se ni veliko spremenilo.
Samo v sobah, kjer si zˇe bil nekoè,
pogresˇisˇ vèasih na steni znano sliko,
zdaj je tam samo bled sˇtirikot.
Zmeraj bolj pogosto te na znanih poteh
sreèujejo visoki, prasˇni konjeniki.
Na krajih, kjer si hodil dan za dnem,
naenkrat stojijo tezˇki bronasti kipi.
Vèasih pa, ko stopisˇ v znano hisˇo,
prihajasˇ v nizke, zatohle kleti,
ki jih prej ni bilo. Po vrtovih renèijo
in se trgajo z verig velikanski psi.

V

Tako zˇivisˇ, odhajasˇ daleè v svet,
po meglenih morjih, po zasnezˇenih gorskih hrbtih,
vidisˇ veliko novih, tujih mest
kjer rad posedasˇ na majhnih, tihih trgih.
Tudi tam se vèasih na gladkih tlakovanih tleh
odrazˇajo v posˇevnem soncu sˇiroke temne lise.
Poberesˇ kamen, ga tezˇkasˇ v dlaneh
in odsotno zamrmrasˇ: Tu je bil tiger.
Vendar pa njega samega sˇe nisi sreèal.
Kogar pogleda tiger, kmalu umre.
Zmeraj stopa pred tabo, skoz temna vrata poletja,
skoz bele dvorane decembrske megle.